Priznam, staram se. In to ne ugotovim takrat, ko me po torkovem treningu kolena bolijo še v četrtek. Ko moram ogrevanju posvetiti več časa kot pa sami igri. Dokončno spoznanje, da pripadam prejšnjemu stoletju, me zadene v slačilnici. Tam, kjer je včasih dišalo po moškasto moških parfumih, po katerih so še dlake poganjale in si bil tarča konkretnih zaslišanj. Danes bolj diši po huba buba čigumijih, na glavi pa so pogosto brezžične slušalke.
Garderoba je prostor, kjer se gradi povezanost med igralci. Prvi pogoj za to pa je razumevanje. Komunikacija. Če sem se še pred nekaj leti tekoče pogovarjal s soigralci, se danes na trenutke počutim, kot da sem brez slovarja pristal sredi Tokia.
Komunikacija mojih generacij je potekala nekako takole: prideš do nekoga, pogledaš ga v oči in mu poveš kar mu gre. Moje generacije so zadnje, ki so celo obdobje osnovnih šol preživele brez pametnih telefonov. V tekstovna sporočila si lahko natipkal največ 160 znakov. Število sms-ov pa je bilo omejeno. Tudi minute klicev so bile štete. Tako da se je bilo večino stvari potrebno dogovoriti v živo.
Precej drugače kot sedaj. Morda je to krivo. Zvenim kot en “unc”, oziroma “stric” – to je ena od besed, ki jih mlajši sedaj uporabljajo za nas “starejše”. Da uporabim to v stavku: “Kaj ta unc yappa?!”. To bi pomenilo: “Kaj ta stari naklada?!”. In to vam ne bo povedano v obraz. Ampak bo poslano preko sporočila soigralcu na sosednji klopi.
Ne želim zgubiti svoje “aure” s to kolumno. Zelo popularna beseda in če to slišite, potem nekaj počnete prav. Potem ste kul. Nočete pa, da gre vaša aura v minus deset tisoč. To je nekaj, kar riskiram s to kolumno. Če bo razumljena na napačen način, kjer se bosta generaciji Z in Alfa počutili napadene. Potem bom hitro pečen, oziroma “cooked”. Kot sem takrat, ko me nasprotnik uspe preigrati. Danes želim zgolj ponoviti svoje pridobljeno znanje in ga prenesti na širšo publiko, ki je zelo verjetno starejša. Če pa si mlajši od 20 let in prebiraš to kolumno, se mi pa vsekakor nemudoma javi v dm-e.
Preden preveč zaidem; želel sem pisati o pomembnosti komunikacije. Medgeneracijske. Skozi njo se ustvarja zaupanje. Skrito zaupanje, ki je potrebno, ko se moraš za nekoga žrtvovati. Soigralcu moraš zaupati v stotinki sekunde. In to zaupanje se gradi skozi bolj in manj bizarne pogovore med generacijami. Ko starejši poskušamo ugotoviti, kaj pomeni, da je nekdo “sigma” ali da je neka poteza “banger”. In ko je mlajšim neprijetno ob resnih vprašanjih nas dinozavrov. v Slačilnici se različni svetovi zlijejo v skupno energijp. Če se to ne vzpostavi, ne bo prave kemije in povezanosti na igrišču. To si upam trditi.
In to sploh ni “delulu” (nerealistična) trditev. Ne moram vam zaupati “top secret” (strogo zaupnih) zgodb iz garderobe. Povem vam pa lahko tole. Hierarhija mora obstajati. Tako kot doma, v službi, tudi v garderobi morajo obstajati določene razlike med izkušenimi in zelenci. Vsak mora igrati svojo vlogo. To gradi spoštovanje. Včasih je to bilo bolj samoumevno. Ker če ni bilo, si imel tetovažo roke na hrbtu. Danes je manj, vendar zato nič manj pomembno. Ko se uspeš medsebojno sporazumeti, se povežeš, si ščitiš hrbet na igrišču in zmage sledijo.
Zato samo potrpežljivo. Pomembno je držati skupaj in komunicirati. Morda bo komu uspelo razvozlati, kaj je imel v mislih njegov mlajši kolega, ko je uporabil katero od teh novodobnih besed. Sporočilo mlajšim pa … Zberite pogum, stopite do punce, ki vam je simpa in povejte na glas svoj rizz!
