Fenomen Cekuta

08. 09. 2018 14:34

jure-cekuta-fbO prihodnjem domovanju Jureta Cekute zaradi vpletenosti v afero Patria ste verjetno obveščeni. Po dolgem izogibanju je namreč vendarle prišel na prestajanje štiriletne zaporne kazni.

Podrobneje o njegovem izogibanju zapora (klik!)

Na temo njegovega fenomena sta dva znana Celjana napisala zanimiva portreta.

Pred tremi leti in pol je Brane Piano za delo napisal prispevek: Jure Jurček Cekuta, prijazni industrijski vohun (klik!)

Bori Zupančič je danes na omrežju Facebook objavil razmišljanje, ki ga objavljamo spodaj:

IZGUBLJENE ILUZIJE, DA KOPITARJEV NITI NE OMENIM…

Jure Cekuta se je znašel na Dobu. Ampak ne zaradi umetnosti, temveč zaradi politike. To, kako je Jure svoje ustvarjanje pajdašil s politiko, sem imel vedno za blefersko. Ampak nikoli mu pa nisem odrekal marketinških sposobnosti. Še vedno trdim, da bi bilo bolje, če bi deloval kot art-dealer, saj sem prepričan, da bi lahko postal uspešen galerist. Takšen, ki bi nekaj slovenske likovne umetnosti zagotovo uspel lansirati na svetovni trg. Očitno pa so bile Juretove iluzije precej bolj avtorefleksivne – kar pri umetnikih sploh ni nobena izjemnost – znal pa jih je – za razliko od večine ostalih – usmeriti tja, kjer je največ prostora za mešetarjenje z atributi umetnosti. S slavo, uspehom, prestižem, denarjem, udobjem, lepotičkami … in seveda z bližino njih; veljakov. Elitnih in tudi političnih. Juretove slike krasijo stanovanja mnogoterih podjetnikov, najdete jih po hodnikih poslovnih stavb, v avlah bolnišnic in v sobanah predstojnikov različnih oddelkov…in gotovo še kje. Povsod tam, kamor je Cekuta znal ljudem, ki jim umetnost pomeni zgolj to, da imaš na steni nekaj, kar je za pogledat – in so seveda tudi zelo dovzetni za zgoraj navedene atribute – prodati svoje iluzije. Svoje, a tudi njihove. In to je to. V prostoru, kjer je umetnost prikrajšana za umetnostni trg, katerega niso znale, ne znajo, nočejo ali pa ne smejo ustvarjati umetniške institucije, se najbolj znajdejo tisti “artisti”, ki si najdejo čas in voljo za prepričevanje marsikoga v izjemnost svoje lastne kreativnosti. Če pa so tarča prepričevalcev (ne, pričevalcev!) tisti, ki jim umetnost pomeni predvsem to, da si nataknejo frišn gvant, se z limuzino odpeljejo v Opero in ob Zboru sužnjev poslušajo cinglanje cekinčkov v možgančkih, je to za biznis z iluzijami – najboljši teren.

Jure Cekuta je bil vsekakor mojster tovrstnega početja. In seveda je znal – kot se pri takšnih poslih spodobi – uslugo tudi vrniti z uslugo. Gotovo se jih je veliko imelo prav fajn na njegov račun, tistim, ki pa jim je Jure namesto plačila dal svojo sliko pa svetujem, naj jo ne snamejo s stene. Kot želim položiti na dušo vseh tistih, ki so Jureta v času njegovega artističnega vzpona kovali v zvezde, naj mu tudi zdaj ne obrnejo hrbta. In mu raje želijo – tako kot jaz, ki sem se z njim osebno srečal zgolj trikrat v življenju – da bi zdaj našel svoj zdravi ustvarjalni mir in presenetil s kakšnim ciklusom, ki bo prav gotovo tržno odmeven zaradi avtorjeve življenjske zgodbe.

Poti umetnosti so različne. In če z delčkom absurdnosti pomislim, koliko Cekutove” performativne intrigantnosti” je prisotno med sedanjimi trend artisti, ki so – kot bi temu rekel Marijan Zlobec “prisesani na seske kulturnih inštitucij” – je Jure pravzaprav vizionarska figura aktualnih artističnih praks.

Tisto o čevljih pa bi itak moral že zdavnaj povedati kdo izmed njih; kopitarjev…

club1946-premium-klik

Oznake:
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
174 queries in 1,044 seconds.