Mateja Zorko: po težki operaciji slišala klic afriškega dečka in ga posvojila

07. 11. 2013 10:11

Celjanka Mateja Zorko je postala ponosna mama afriškemu otrokuMateja Zorko verjame v usodo. Čeprav ji ni namenila biološkega otroka, je vseeno postala mama – afriškemu dečku, ki sta ga s partnerjem Petrom lani spomladi pripeljala v Celje. Šolska svetovalna delavka, pisateljica in novinarka je za Celje.info spregovorila o prvem obisku Gane, posvojitvi, Maijevem strahu, da bo na krožniku zmanjkalo hrane, pa tudi o reakcijah Slovencev, ko na sprehodu z belimi starši opazijo črnega dečka, ki zvedavo gleda v svet.

Statistika pravi, da slovenski pari posvajajo malo otrok iz Afrike, približno 2 na leto. Veliko več je napr. posvojitev iz Rusije. Zakaj sta se vidva odločila za »afriškega« otroka?

Vse skupaj je bilo zgolj naključje… Ko sva se odločila za posvojitev, sem poklicala edino osebo, ki jo poznam in je posvojila otroka. Prosila sem jo za pomoč in v roku desetih minut sem že imela kontakt naše Sare iz Gane in tudi okviren datum, kdaj bi lahko spoznala otroka. To se je dogajalo septembra 2011,  v Gano sva potovala že januarja 2012.

Afričani so zahtevali, da v Sloveniji opravite postopek preverjanja primernosti za starševstvo. Kakšne so vaše izkušnje z različnimi testiranji in pridobivanjem potrebnih dokumentov? So vam prišli nasproti razumni ljudje ali sta morala preskakovati birokratske ovire?

Dobila sva seznam približno 30 dokumentov, ki sva jih morala pripraviti v slabih dveh mesecih. Zelo malo časa za, na prvi pogled, izredno težko nalogo. Vendar je šlo vse gladko. Res moram priznati, da nisva imela niti ene težave. Najbolj sva se bala (zaradi časa) vseh testiranj na Centru za socialno delo, vendar so bili do naju izredno razumevajoči. Povedala sva jim, da otrok čaka na naju in da je le od njih odvisno, ali bo kmalu dobil starše ali ne. Vse jim je bilo jasno, stopili so skupaj ter nama pomagali, ne pa naju ovirali. Enkratna ekipa CSD Celje, kjer je postopek vodila ga. Vesna Padjan.

Peter in Mai ob njunem prvem srečanju v Afriki

Stroka se zelo trudi, da bi lahko nekoč »umetno« ustvarila otroka po želji staršev – z določenimi vizualnimi značilnostmi in karakternimi lastnostmi. Vidva bi v sirotišnici v Gani svojega malčka lahko izbrala, pa tega nista želela. Zakaj?

Ko so naju vprašali, ali želiva fantka ali punčko, sva dejala, da nama je vseeno. Res je bila najina želja, da je otrok čim mlajši, a še bolj pomembno kot to je bilo, da otroka pod nobenim pogojem ne izbirava. Nisva si predstavljala, da bi pred naju postavili pet otrok in bi midva odločala o njihovi usodi. Vse, kar sva dala skozi v preteklih petih letih, ko sva čakala otroka, sva jemala kot usodo. Tudi Afrika je bila usodna … Klic otročka, ki sem ga slišala, ko sem se zbujala po težki operaciji, je bil usoda in vedela sva, da naju bo le-ta pripeljala do otroka, ki je izbral naju in ne midva njega. Najina naloga je bila le, da sva ga slišala, zbrala pogum in sedla na letalo. Vse ostalo je opravil on.

Kako pa bi opisali občutek, ko so vam v naročje posadili otroka in rekli: »To je vaš sin«. Ste ga takoj vzeli za svojega ali ste potrebovali kaj časa za nove prilagoditve?

Vse skupaj poteka pod tako hudim pritiskom, da se ti zdi, kot se ne bi dogajalo tebi. Ves čas te je malo strah, da se boš prebudil iz sanj, ali pa, da ti bodo rekli, da je bil vse skupaj hec in zate ni otroka. Po tako dolgem čakanju dobiš v roke otroka in ne razumeš čisto, da je konec tvojega trpljenja in hrepenenja. Da je to to… Da smo se končno našli, da mi nikoli več ne bo treba jokati in da bom lahko življenje preživela s tako čudovitim otrokom, ki je takoj na začetku pokazal svojo močno voljo, svojo odločnost in je šele po treh dneh druženja v sirotišnici dal pobudo za dotik. Meni se je to zdelo fantastično. Znak, da je samosvoj in da bova njegovo ljubezen pridobivala počasi, s spoštovanjem do njega in vsega, kar je preživel.

Kako se je Mai odzval na prihod v Slovenijo? Ste imeli kaj grenkega priokusa, ker ste ga »iztrgali« iz kraja, ki ga je poznal?

Vse, kar je Mai poznal, so bile štiri stene v sirotišnici, čakanje na grižljaj hrane, na nekaj malega pozornosti tamkajšnjih zaposlenih. Zakaj bi imela grenak priokus, če sva ga peljala domov – med ljudi, ki ga obožujejo in spoštujejo? Saj se je le rodil drugje, njegova duša je bila ves čas z nami.

Ali prepoznate oz. opažate pri njem kakšne karakteristike, ki razkrivajo, od kod prihaja?

Nekaj pa res… Neverjeten posluh za jezik, pa seveda občutek za ritem in ljubezen do ljudi. Mi smo precej bolj zaprti vase, se ne dotikamo toliko, smo nezaupljivi do drugih…On pa je tako zelo neobremenjen, poln ljubezni, smeha in zadovoljstva. Ob njem na nek način skušava spoznavati njegove biološke starše (čeprav nikoli ne bomo vedeli, kdo so bili, saj je bil Mai najden na cesti), katerim sva hvaležna, da sta dovolila, da se je njegova duša utelesila preko njiju, saj se preko naju ni mogla. Na vse skupaj gledamo skozi neko simbolično raven in seveda cenimo vse, kar Mai predstavlja… Gano, Afriko, kraj, kjer je preživel svoje prvo leto.

Obisk kina ob prvem letu Maievega življenja v Sloveniji

Obeležili ste eno leto skupnega družinskega življenja in se zato nagradili z obiskom kina. Kako se danes spominjate vaših prvih skupnih tednov v Sloveniji? Na kaj vse sta se morala s partnerjem navaditi? Je bilo tudi od vsega začetka tako pravljično, kot lahko razbiramo iz vaših besed?

Ko se podaš v vse skupaj, seveda ne veš prav dosti in je, kljub težkim začetnim trenutkom, lepo…Če pa pogledava sedaj eno leto nazaj, morava priznati, da je bilo kar težko. Ko je Mai prišel iz sirotišnice, je recimo kar hlastal po hrani, se jokal, če je videl, da bo krožnik kmalu prazen. Bal se je iti spat, ni prenesel, da bi se kaj delilo, bil je hitre jeze, naju kdaj tudi udaril… Ampak vse to je bila posledica življenja, kot ga je poznal prej. Po nekaj mesecih se je vse umirilo in sedaj ne mine dan, da ne bi vsaj dvakrat zaplesal svoj »happy dance«.

Vaši sodelavci pravijo, da vas je materinstvo in prihod Maija spremenilo. Kako pa je to zaznamovalo vašo družino, prijatelje in znance?

Seveda se vse spremeni, ampak to je v vsakem primeru – ali po rojstvu ali po posvojitvi. Otrok pač prinese nov način življenja. Naša hiša je sedaj polna smeha in direndaja, družinski prazniki so srečnejši, jutra, ko najprej zagledam našega Maia, so čarobna. Seveda pa je včasih tudi naporno – ta usklajevanja med službo in njim in razpetost, ko veš, kje bi moral biti, pa te vleče drugam.

Se kdaj spopadate z očitki na račun posvojitve črnega dečka? Kakšne so vaše izkušnje z rasno (ne)strpnostjo pri nas?

Mi imamo kvečjemu pozitivne izkušnje. Res je, da ljudje veliko sprašujejo, nas opazijo, a bolj ali manj vedno s pozitivnim predznakom. Mediji so v zadnjem času naredili svoje…Ta pozitivna sporočila, možnost, da tudi mi povemo svojo plat zgodbe… Zaenkrat nimamo prav nobenih težav in povsem sproščena ter gotovo sem tudi glede prihodnosti. Maija vzgajamo v samozavestnega dečka in četudi bo kdaj naletel na kakšen neprimeren komentar, bo znal z dvignjeno glavo naprej. Navsezadnje smo vsi bili vsaj enkrat v življenju tarča posmeha… Ali zaradi prevelikega nosa, zaradi krivih nog in podobno. Pa nič zato… Dvigneš glavo, greš naprej in slediš svojim sanjam. To velja za čisto vse – ali so črni ali beli, veliki ali majhni.

Mateja, vi ste sicer zelo vsestranski. Pred nami je izid vaše tretje knjige, končali ste z snemanjem mladinskega celovečernega filma Motivakcija za mlade – vloga za Emo. Kako usklajujete družino in službo?

S pomočjo družine in prijateljev, ki vedo, da enostavno ne znam biti pri miru. Včasih imam zato slabo vest, saj sem vendar v prvi vrsti mama, a se opomnim, da je lahko le srečna mama dobra mama in, da je del mene pač moje pisanje, moja kariera. Upam, da bo Mai na vse to ponosen. Ga pa že sedaj vzamem povsod s seboj in ga aktivno vključujem tudi v ta del svojega življenja.

V Sloveniji je ogromno parov, ki si zelo želi v naročje stisniti svojega biološkega otroka, pa jim to ni usojeno. Kaj bi jim sporočili?

Da je soočanje z nečim takim izredno težko. Da nikoli ne bo enostavno, da bodo verjetno ta del neizpolnjene želje odnesli s seboj v grob. Da vsi tisti, ki zamahnejo ob njihovem trpljenju z roko, niso vredni biti del njihovega življenja.

A kljub temu morajo iti naprej in najti v vsem tem neko sporočilo. Ne dogaja se jim kar tako, ker bi pač nekdo želel, da trpijo. Dogaja se z namenom, zato naj bodo pozorni na drobne znake, ki jih bodo pripeljali do vzroka in do sreče, ki je pač nekje drugje. Lahko se zgodi, da veliko večja in da ima nekdo za njih pripravljeno tisočkrat lepše presenečenje.

Tekst: Špela Kumer

Foto: osebni arhiv Mateje Zorko

Oznake: , , , , , , , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
186 queries in 0,998 seconds.