Namesto dosedanjih filmskih srečanj za odrasle bodo odslej celjski ljubitelji sedme umetnosti lahko gledali redne kinotečne predstave. Odbor za gledališko dejavnost pri kulturni skupnosti Celje je pobudo za organizacijo kinotečnih predstav sprejel in tudi odločil, da bo kulturna skupnost Kinopodjetju krila morebitno izgubo pri predvajanju filmov iz kinotečnega fonda.
Lansko jesen so celjsko Kinopodetje, Zveza kulturno-prosvetnih organizacij in kulturna skupnost z enotno akcijo omogočili ogled štirih zanimivih, kakovostnih in morda manj komunikativnih filmskih stvaritev.
Naštejmo jih: Sence izgubljenih prednikov, Deviški vrelec, Clochmerle in Vrv. To zadnje delo so zavrteli na zaključeni predstavi, kajti kinotečna pravila in dogovori s kinotekami drugih držav prepovedujejo predvajanje nekaterih filmov v rednem programu za »široko občinstvo«. Razlogi so različni — idejni, estetski ali politični. Čeprav so predstavljala filmska srečanja hvaležno možnost za pogled v umetniško izpovedovanje znanih ustvarjalcev svetovne kinematografije, a tudi nevsiljivo obliko usmerjenega razgledavanja po filmski kakovosti, so le deloma uspela. Vendar pa je vrednost filmskih srečanj potrjena že s tem, da bo tudi Celje lahko odslej gledalo znamenita dela iz arhiva starih filmov.
Do jeseni bodo predvajali starejše kinotečne filme vsakih štirinajst dni, najbrž v ponedeljek zvečer. V program bodo uvrščene stvaritve, ki jih je svetovna kritika ugodno ocenila. Seveda pa to ne pomeni, da v kinotečnem programu ne bodo australian casinos našle prostora tudi pripovedi lažjega žanra. S pomembnim dopolnilom — da se vsaj po nečem odlikujejo. S to kinotečno novostjo bodo morali organizatorji izpeljati tudi pojem predstave — uvodni komentar, kratki film in predstava. Šele ta celota bo dala filmskemu večeru popolno vrednost.
Filmski arhiv je bogat. Pomembno je, da lahko v kinotečnem programu organizator plevel prezre in se v izboru dosledno zavzema za uresničitev določenih programskih meril. V Celju bosta to nalogo opravila odbor za gledališko dejavnost pri kulturni skupnosti in odbor za filmsko dejavnost pri občinskem svetu ZKPO Celje.
Razumljivo je, da bi moral tudi celjski kinotečni program vnesti v izbor nekaj del, ki jih sicer v rednem predvajanju ne bi nikoli videli. Ne zaradi ekskluzivnosti. Pač pa zato, ker je роtrebno, da se zahtevnejši gledalec sreča tudi s proizvodnjo, ki nam je idejno in estetsko tuja. Ta odprtost v svet različnih umetniških tokov in stremljenje je večpomenska. Koristna. In je seveda hudo kratkovidno reči — zakaj bi na zaključenih predstavah gledali take filme. Spoznavanje umetnosti, razlik v idejah, politiki in estetiki je svojstveno politično angažiranje, je visoka šola usposabljanja za razmišljujočega človeka. In če določilo kinoteke, ki daje na voljo tudi taka dela, zahteva zaključene predstave, se jih zaradi lažnega demokratičnega občutka o odprtosti ali zaprtosti ni treba izogniti. Kinotečni program bo na ta način vrednostno obogaten in privlačnejši. Navsezadnje je res, da nekdo rad posluša opero, kdo drug Mišo Kovača, tretji ima rad italijanski vestem, četrti pa bo užival ob predvajanju odličnega dokumentarnega filma.
Prvo kinotečno predstavo si bomo lahko ogledali že v tem mesecu. Jeseni, če bo dovolj zanimanja, pa bodo organizatorji vsak teden poskrbeli za en kinotečni film.
Kinotečni program pomeni v celjskem filmskem dogajanju prijetno svežino in novost, ki se je bodo razveselili vsi ljubitelji sedme umetnosti. Predvsem pa seveda tisti, ki jih sedanje poprečje filmskega programa ne more zadovoljiti.
Novi tednik, 19. 4. 1973
