Tjaša Ferme, slovenska igralka, ki je diplomirala na AGRFT-ju, prejela vesno za stransko vlogo v filmu Vse moje ljubice in študentsko Severjevo nagrado, si sedaj že 5 let ustvarja filmsko in gledališko kariero v New Yorku. Velenjčanjka vsako leto za kakšen mesec obišče svoje domače in prijateljev Sloveniji, letos pa smo ta njen čas izkoristili tudi mi in jo povabili na kratek pogovor.
Kaj je bil vzrok tej odločitvi odhoda čez lužo?
“Odločila sem se, da bom šla čez lužo, ker se mi je že celo življenje »luštalo« poizkusit nekaj novega in iti v tujino, v bistvu sem že kot srednješolka gledala za raznimi možnostmi izobraževanja v tujini. Na AGRFT-ju smo bili s sošolci res fantastična družba in tudi faks se mi ni zdel takšen, ki ni toliko dopuščal, da bi lahko kar šel za en semester nekam drugam in delal kaj drugega. Šele potem, ko sem diplomirala, sem na nek način zagrabila to možnost in šla v tujino, saj so me vedno srbele pete, da bi to naredila že prej.”
Kako so se s tem sprijaznili domači?
“Moji domači me vedno podpirajo. Niso bili ravno najbolj veseli, da sem zdaj kar šla v tujino in da sem tam toliko časa, ampak so se zelo hitro sprijaznili, ker me razumejo, da sem si vedno želela kariere v tujini in da me je to začelo še bolj zanimati, ko so se mi tam odprle vse te možnosti.”
Ponavadi je tako, da se stvari, ki si jo dolgo želimo in se nam potem končno uresniči, vtisnemo v spomin. Se mogoče ti spomniš svojega prvega dne v New Yorku?
“Ja, definitivno se spomnim različnih utrinkov iz prvih spominjanj New Yorka, absolutno. Spomnim se takrat, ko sem res prvič obiskala New York, kako fascinirana sem bila, kako sem čutila, da v to mesto pa res spadam, ker je bil tak vrtinec nore energije in se mi je zdelo, da je toliko nekih stvari, ki bi jih lahko poskusila na vsakem koraku. Sedaj pa sem se, ja, res spomnila svojega prvega dneva.”
Kaj ti je takrat predstavljalo največji izziv?
“Verjetno je največji izziv vedno to, da se vklopiš v novo okolje, razumeš kako to mesto v tujini funkcionira, kakšna je pot do uspeha. Recimo v mojem primeru – igralska industrija v Sloveniji je zelo drugačna kot tista v New Yorku, še posebej zaradi tega, ker pri nas večina igralcev, ki so potem profesionalni igralci, gre na AGRFT in že tekom študija te vsi, režiserji, drugi igralci, teatri, spoznajo, v Ameriki je pa to zelo drugače. Tam je neskončno šol, zato je ta pot do uspeha izjemno raznolika, drugačna. Ni tako, da bi te vsakdo poznal že zaradi tega, ker si šel na eno akademijo, saj jih je tam vsaj 50 ali 100 različnih.
Ko danes pogledaš nazaj, v bistvu na sam začetek ustvarjanja svoje kariere v New Yorku, kako bi ga ocenila z današnje perspektive: ti je bil izjemno težak ali bi ga lahko še enkrat preživela?
“Ne, definitivno bi lahko to še enkrat preživela. Vse faze, vsak korak je na nek način potreben, seveda so pa začetki vedno težki, ampak ne tako, da ne bi mogla tega še enkrat narediti, saj mi to ni bila muka. Kar se mora ni težko, tako se temu reče.”
In kako je danes, če tako pogledaš nazaj, imaš za sabo že kar nekaj uspehov, kako bi ocenila svoje delo po težavnosti? Je težko? Je primerljivo z npr. delom rudarja v rudniku, fizično, kot v bistvu ti, ki skrbiš za svoje telo, za svoj izgled, psihično, fizično formo?
“Nikoli nisem rudarila, zato ne vem, če je relevantno dejati, da delam tako težko in trdo kot rudar, lahko pa rečem, da glede na svoje kapacitete delam veliko, pravzaprav ves čas in tako, kot si rekla, je del moje kariere tudi skrb za svoje telo, prehrano, hodim na določene koncerte in na različne predstave, sprejeme, kjer spoznavam ljudi, tako da delam neprestano. Pritisk tega mesta in pa potem tudi tega dokazovanja oz. potegovanja za vloge v tem milijonskem mestu je velik zalogaj. Tako da ja, zelo trdo delam, ne vem pa, če si drznem trditi, da je moje delo tako zahtevno kot rudarjevo.
Pogovor naju je nekako ponesel tudi na hrano. A je res, ti boš znala to povedati s prve roke, ameriška hrana tipična kot jo vidimo v filmih ali skriva tudi Amerika nekje v sebi svojo kulinarično dušo?
“Ameriška kulinarična duša je v raznolikosti prehrane. To pomeni, da v New Yorku v določeni meri ni toliko Amerike, ampak je, po mnenju nekaterih, najbolj evropsko mesto, ker tam pa lahko res dobiš vse in poskusiš različne kuhinje iz vsepovsod po svetu. V Velikem jabolku se najde vse – od McDonaldsa, Burger Kinga, do zelo zdrave organske, makrobiotične, lokalne hrane, potem so pa še tukaj različne »Cousine« iz Italije, Kitajske, Malezije … Tako da se tam najde res vse. In ker je izbira tako težka oz. razumeti kam iti, da boš dobil nekaj za dobro ceno, hkrati pa okusno in zdravo pripravljeno. New York je res poln malih skrivnosti. Zanj potrebuješ vodiča ali pa je potrebno veliko poskušanja, preizkušanja naokrog, da se potem lahko znajdeš in ugotoviš, kaj je dobro in kaj ni. Se pa tukaj res da vse dobiti, vse ima pa svojo ceno.”
Si že našla kaj slovenskega?
“Veliko slovenskega ne, sem pa našla potico! O tem je tudi ena zelo smešna zgodba. Imam namreč prijateljico iz Kansas Cityja in enkrat sem šla k njej domov in ponudila mi je potico, opisala pa jo z besedami, da je to poseben kruh, ki ga pa nihče ne pozna, ampak ga ona ves čas je in da ji je zelo dober. Jaz jo gledam in poslušam, potem pa ji rečem: » To je slovensko, to je slovenska potica!« Ta prigoda se mi je zdela res neverjetna.”
Kako pa izgleda tvoj tipičen dan v New Yorku, verjetno je precej drugačen od tega, ki si ga imela v Sloveniji?
“Ja, nazadnje, ko sem v Sloveniji še živela, diplomirala sem v bistvu takoj po četrtem letniku, še na faksu pa sem delala eno predstavo v Drami in eno v MGL-u, tako da sem bila že takrat blazno zaposlena z različnimi projekti, ki sem jih delala na akademiji in v raznih teatrih. Nikoli pa nisem bila izven akademije v Sloveniji, tako da lahko samo s tem primerjam svoj dan. Odkar sem se pa preselila pa nisem več študentka, ampak delam in je moj urnik zelo raznolik, odvisen je od tega, kdaj imam vaje in kaj se vadi. Ponavadi grem najprej na en tek, potem pa v teater Celica, kjer sem trenutno zaposlena, tam pa preživim kar cel ali vsaj pol dneva, saj imamo vaje. Med dnevom grem tudi na kakšne avdicije, nujno se pa moram tudi usesti pred računalnik in odgovoriti na vso prejeto pošto, različne ponudbe, se prijavljati na avdicije. Iskanje avdicij, gledanje za vlogami je en del posla. To so vse različne dejavnosti, ki se nekako zgodijo med dnevom, zvečer so pa »eventi«, ki so npr. če imaš predstave, potem jih igraš, po koncu pa se dobiš s prijatelji ali ljudmi iz industrije, ki so prišli na predstavo. Druga možnost pa je, da greš ti na druge predstave, se tam družiš, spoznavaš ljudi.
Slišali smo,da boš v naslednjem filmu skupaj z Denisom Rodmanom in Patrickom Dempseyem. Povej, kako je do tega sploh prišlo?
“Zgodilo se je malo po naključju. Lani, ko sem šla na canski filmski festival, kjer je moj film Ofelijin zasuk imel premiero, sem spoznala producenta in režiserja Gabriela Schmidta. Videl je moj film in bil nad njim in mano zelo navdušen. Rekel mi je: »Mi bomo še sodelovali!« Potem pa se je čez nekaj časa odločil in mi dal vlogo v tem filmu.
In kakšni so občutki, da boš snemala z dvema zvezdnikoma?
“Komaj čakam! Komaj čakam na svojo pogodbo in da se to zgodi!”
Misliš,da boš imela kaj treme poleg njiju?
“Mislim, da ne. Se mi zdi, da sem že toliko let v tem poslu, da ni važno s kom igraš. Najbolj pomembno je, da se poklopiš s komerkoli igraš, da na nek način odkriješ svojo vlogo in h karakterju najbolje vneseš življenje.”
Kakšne filmske in gledališke projekte imaš v načrtu v bližnji prihodnosti?
“Najprej, v bistvu že kar jutri, ko se vrnem v New York, začnem z vajami za Mnogo hrupa za nič, igram glavno vlogo Beatrice, potem pa začnemo snemat internetno nadaljevanko, v kateri bom imela glavno vlogo. Tako da dva projekta. Nekaj filmskega in nekaj gledališkega.”
Torej tvoja velika ljubezen poleg filma tudi gledališki oder. Če bi lahko izbirala med uspešno kariero v filmski ali gledališki industriji, za katero bi se odločila?
“To je dobro vprašanje. Večina ljudi me vpraša če bi raje film ali gledališče. Pa jim vedno rečem: » Joj, jaz obožujem oboje, ne morem eno brez drugega.« Ampak to je drugačno vprašanje. Ti si me vprašala, če bi raje uspešno kariero v gledališču ali v filmu. V tem času bi rekla, da bi raje uspešno filmsko kariero, ker glede na to, kako sta market in industrija urejena, zgleda, da tisti, ki so popularni v filmih, se jim potem ponudijo tudi vloge na Broadwayu. Tako da če bi imela uspešno kariero v filmu, bi imela zaradi tega tudi uspešno kariero v gledališču. Ni pa nujno vedno obratno. Ponavadi v bistvu ni obratno.”
Intervju s Tjašo si lahko ogledate v spodnjem posnetku.
t/f/v: ŠR
