Kadar je lep dan, pa ni treba, da bi bila nedelja, se nabere na obeh bregovih toliko ljudi, da ima človek vtis, v dveh dneh bi bila regulacija gotova, če bi prijeli za lopate. Mnogo jih vidim že zjutraj, ko grem v službo in ko se vračam, so še vedno tam. Gledajo in opazujejo tistih petdeset ljudi, ki imajo pri regulaciji res delo. V začetku, ko so se dela pričela, so ugibali kako bo šlo, kako bi oni »bolje« vso reč zagrabili, pozneje je bilo slišati vedno več pohval, češ pridni so, dobro delajo in znajo svoj posel.
Da bi ustregli vsem tem radovednežem, sem šel mednje, da bi zvedel tisto, česar ni mogoče videti pri njihovih zamahih s težkimi kladivi, kar se ne da razbrati na njihovih zagorelih licih. Kdo in od kod so torej možje, ki nam krotijo Savinjo? Podjetje je res zagrebško, toda ljudje so večinoma iz Dalmacije, Hrvatskega primorja, nekaj pa jih je tudi iz Bosne in okolice Zagreba.
Če pozna kdo kamen, potem ga pozna tisti, ki je na njem zrasel. To pa so naši vrli Dalmatinci. Marsikdo je videl njihove zidane hiše. Tako lepega zidu, tako obdelanega kamna ne boste videli nikjer drugje. V špranje med kamni boste težko vtaknili vžigalico.
Nič čudnega ni, če je podjetje za zidanje škarp pri regulacijah najelo te strokovnjake. Radovedneži se čudijo tudi mehanizaciji, ki jo imajo. Bagerji nam niso tuji stroji, toda praktičnosti kiperjev se je treba res čuditi. Koliko gramoza so prevozili in nasuli ti kiperji? Kdo bi to na oko izračunal, jaz pa sem pozabil vprašati. Pa drugič … Obljubil sem, da bom povedal kaj več o ljudeh … Prav! Če pogledate v spisek zaposlenih, vidite poleg podatka, da so domala vsi kvalificirani delavci, tudi to, da je zelo malo raznih priimkov. Blaževiči, Kneževići, Pavloviči… Kaj to pomeni? Menda niso slučajno prišli skupaj?
Ne slučajno. Čisto namenoma, tako bo prav. Baje je že stara navada, da na sezonska dela odhajajo cele rodbine. Očetje, sinovi, strici, bratranci. Zemlja je pri njih skopa. Malo jim daje, obdelajo pa jo ženske. Možje in fantje pa gredo v svet, da prislužijo denar, ki z njim njihova kamnita tla tako skoparijo. Gredo in delajo, pol leta, tričetrt leta, potem pa se vračajo z zasluženim denarjem spet domov. In drugo leto spet znova …
Tu pri regulaciji ne zaslužijo malo. Plačani so na akord. Jezi pa jih, kadar ni kamenja in ne morejo zidati. Marsikateri pride tudi na 26 tisočakov na mesec. Za hrano dajo po pet tisočakov, spijo v barakah na »švalu« in če si privoščijo kak kozarček, pri pijači namreč niso tako vneti kot mi, jim ostane še vedno kupček, ki ga bodo odnesli s seboj domov.
Sestrične Blaževićeve skrbijo za red in prehrano svojih rojakov …
Kuharice so pripeljali s seboj. Nimajo nič proti naši slovenski kuhinji, toda njihova domača dekleta le bolje poznajo potrebe njihovih želodcev. »Vaša hrana je ukusna,« pravijo, »toda premalo paprike in predvsem premalo masti je v njej.« Njihove dve »domačice« pa jim skuhajo izdatno hrano, jim pospravijo sobe in skrbijo za njihovo čistočo.
Tudi njih dve sem obiskal v kuhinji, kjer sta ravno trebili salato, da bo k rižoti tudi kaj zelenega. Po kratkem pogovoru sem povzel, da imata menda tudi neko posebno nalogo, za katero pa jim sotovariši nič ne plačajo. Potožili sta namreč, da fantje ponoči niso vedno v postelji in se kdo ve kje potepajo. Kdo ve, če ne potuje razen v domačo hišo kakšno pismo tudi kam drugam? Sicer pa šalo na stran. Ker so tu cele družine, je težko za vsakogar, ki bi hotel storiti kaj napak. Ne samo delovna in kolektivna disciplina, tudi družinska ali kako bi povedal, »familjarna diktatura« je tu. Je že vrag, če oče vidi koliko je sin zaslužil, ali pa narobe, oba skupaj pa vesta koliko denarja bo treba za davek, koliko za popravilo strehe, koliko za »ohcet«, kadar se bo hči ali pa sestra omožila. Običajno gre zaslužen denar na kup v eno blagajno …
In kako se počutijo pri nas? Vsi pravijo, da smo Slovenci prijazni ljudje, da je Celje lepo mesto, da je zemlja pri nas rodovitna, da pa bi kar se njih tiče, lahko bilo VEČ KAMENJA . . .
Celjski tednik, 27. 6. 1958
