Osrednja prireditev ob dnevu državnosti v Celju: Špelca Mežnar o dostojanstvu in spoštovanju

»Obstajajo trenutki, ki se nam zaradi posebnega naboja in silovitosti občutkov za vselej vtisnejo v spomin. Tak čarobni trenutek je v mojem spominu večer 26. junija 1991. Stara sem 15 let, za mano je prvi letnik gimnazije, bil je začetek počitnic in neskončnega poletja. Bil je topel večer, s prijateljico sva po Trubarjevi ulici hiteli v mesto in se prav tu, pred Narodnim domom, zlili z množico, ki se je vila po Prešernovi ulici do Stanetove in se razlila po današnjem Glavnem, tedanjem Tomšičevem trgu. Nikoli prej in nikoli kasneje nisem na celjskih ulicah videla toliko ljudi, toliko znancev in prijateljev, sošolcev in sošolk, profesorjev, sosedov, staršev, babic in dedkov. Vsi, res vsi, smo bili tistega večera neizmerno veseli, ponosni, nasmejani, polni upanja in optimizma. Prihodnost se je zdela tako zaupljiva, bila je topla in lepa, obljubljala je stvari, o katerih smo sanjali – lastno državo, demokracijo, človekove pravice, dostojanstvo, enakopravnost, zasebno lastnino in tržni sistem, večstrankarski parlament in neodvisno sodstvo, pa tudi varnost, blaginjo in solidarnost. Tistega večera se je zdelo, da sanjamo iste sanje in iskreno verjamemo v državo, ki bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in enotnosti. Danes, 32 let kasneje, se zdi, da je spoštovanja in enotnosti med nami manj. Ko svoja stališča soočamo z drugače mislečimi, se tako v javnem kot zasebnem življenju pogosto zatečemo k nestrpnosti, izključevanju, aroganci in preziru. Pikrost, posmeh in cinizem prinašajo več všečkov od zadržanosti, vljudnosti in premišljenosti. Ko se jim pridružijo žalitve, grožnje, sovraštvo in pozivi k nasilju, je čas, da se ustavimo in se opomnimo, da besede, enako kot dejanja, lahko tudi ubijajo. Pred vsakim tvitom, objavo na FB in Tik Toku, pred vsakim komentiranjem na spletu lahko izberemo: bomo v varnem zavetju anonimnosti napadali, se jezili in žalili – ali bomo svoje premišljene in preudarne besede zastavili tedaj, ko se godijo krivice in je treba zaščititi sočloveka?

Svoboda izražanja nikoli ni bila absolutna pravica. Konča se tam, kjer se začne dostojanstvo drugega človeka. Človekovo dostojanstvo pa ni le individualna pravica slehernega med nami – je kolektivna vrednota, na kateri temelji vsaka dobra država. Skrb za spoštljivo komunikacijo, za strpnost in empatijo, pa tudi za ustavljanje nestrpnosti in nasilja, je naša skupna dolžnost. Tudi danes, morda še bolj kot pred stoletji, namreč vzgajamo skupaj. Ko se pogovarjamo doma, smo zgled svojim otrokom. Ko spregovorimo v javnosti, smo zgled vsem otrokom. Družba, država in družina delujejo na podoben način. Staršev, bratov in sester, sodelavcev in sodržavljanov si ne izberemo sami. Skupno bivanje nam je dano. Zato je pomembno, da si vsaka skupnost postavi minimalna pravila, ki omogočajo mirno sožitje. V naši državi so osnovna pravila skupnega sožitja zapisana v Ustavi. Ustava ne zahteva, da se strinjamo z vsakim njenim pravilom. Lahko na primer dvomimo v dobrobit zasebne lastnine ali smiselnost prepovedi smrtne kazni, nasprotujemo pravici do splava ali pravici istospolnih parov, da se poročijo in posvojijo otroke. Za dobro delovanje države pa je nujno, da vsa ustavna pravila spoštujemo – tudi tista, s katerimi se ne strinjamo, in predvsem tista, ki ne varujejo naših pravic, ampak pravice drugih skupin in manjšin.

K sreči so v Ustavi tudi pravila, v katerih smiselnost ne dvomi nihče. Pred sedmimi leti smo v Sloveniji – prvi v Evropi – z Ustavo prepovedali privatizacijo vodnih virov in vsakomur priznali pravico do pitne vode. Se dovolj zavedamo, kakšen privilegij je danes, v 21. stoletju, živeti v državi, kjer iz pipe teče odlična pitna voda, v kateri gozdovi (naša skupna pljuča) prekrivajo 60 % površine, kjer živi 380 vrst ptic in več kot 70 avtohtonih vrst dreves, kjer je več kot 12.000 podzemnih jam, vsak 20. Slovenec pa kot čebelar skrbi za čebele?

Nihče med nami si ne more lastiti zaslug za to, da nam je po spletu zgodovinskih naključij pripadel prav ta čudoviti košček Zemlje med Alpami, Krasom, Panonsko nižino in Mediteranom. Prav vsak med nami pa lahko stori kaj za to, da ga bodočim generacijam ohranimo takšnega, kot smo ga prejeli – lepega, neokrnjenega in našega. Ohraniti slovensko naravo v vsej njeni raznolikosti in bogastvu mora biti naš najpomembnejši cilj. Na to pot ne moremo stopiti drugače kot skupaj – levi in desni, stari in mladi, fantje in dekleta, Slovenci in Neslovenci, bogati in revni in vsi vmes. Podnebna kriza in skrb za zdravo okolje sta nedvomno največja izziva sodobnega sveta, a nam hkrati nudita tudi priložnost, da izstopimo iz toksičnih vzorcev ideološke polarizacije in se – enako kot nam je že uspelo ob osamosvojitvi – poenotimo v skrbi za nesporno enega najlepših delov narave na svetu.

Danes je 23. junij 2023, stara sem 47 let, babice in dedka ni več, tu v dvorani pa sedijo moji trije sinovi. Spet je lep večer, začetek počitnic in neskončnega poletja. Verjamem, da je prihodnost še vedno topla in lepa, ker pripada novim, mlajšim generacijam. Naučimo jih spoštovati drug drugega in našo skupno domovino.«